Na področju urejanja elektronskih storitev in usmeritev EU se ponovno »dogaja«. Tokrat prah dviguje nova direktiva, ki obravnava upravljanje avtorskih pravic na področju digitalnih storitev (Copyright on digital services). Parlament EU naj bi z direktivo posegal na področje prostega dostopa do podatkov in informacij. Kot vemo, so na primer Američani glede tega zelo občutljivi. Pa saj niso samo Američani. Tudi mi smo. Tudi jaz. Aja, pa še tisto je vedno prisotno – »Kaj si bodo birokrati ponovno izmislili, da nam zagrenijo življenje?«
Glede nove direktive je bilo v zadnjem času dvignjenega veliko prahu, zapisano veliko besed in izrečeno veliko kletvic. Ubili bodo svobodo govora, cenzurirali bodo internet, ali je to moj interes in če ni, zakaj me moji politični predstavniki prepričujejo, da je.
Druga stran medalje
Seveda je prva logična posledica, da bi ob nalaganju vsebin, naleteli na nekakšne vsebinske filtre, ki bi preverjali skladnost z avtorskimi ipravicami. Na drugi strani pa so pomembne tudi pozitivne strani.
Axel Voss, Virginie Roziere in Helga Trüpel. Trije Evropejci. Ambasadorji nove direktive. Povedali so tisto, kar je vsaj mogoče najbolj ključno – povedali se nekaj o vsebini. Predvsem pa o praktični uporabi. Izpostavili so člen 11 in člen 13. Prvi posega na področje novinarstva, drugi pa na področje delovanja kulturnih ustvarjalcev (glasbenikov, filmarjev, fotografov in podobnih ustvarjalcev), katerih vsebine se lahko hitro in cenovno ugodno prenašajo preko spleta.
Helga Trüper je predstavila oba primera členov v praksi. Tako je na primeru objave vsebine posnetka na portalu za preglede vsebin (npr. YouTube) predstavila trenutno stanje na področju upravljanja avtorskih pravic. No, če na portal naložimo avtorsko zaščiten posnetek smo v tem trenutku odgovorni in za to nosimo posledice. Nova direktiva prinaša spremembo, saj nalaga portalu, da poskrbi za ureditve pogodbenih razmerij z agencijami za zaščito avtorskih pravic. To pomeni, da če želimo, na primer objavljati lastno glasbo brezplačno, to še vedno lahko, če pa želimo, da prejmemo plačilo, bo temu tako. Seveda določanje poslovnih modelov ni določeno – tako na primer, če bom želel naložiti avtorsko zaščitene vsebine na YouTube, mi bodo verjetno poslali obvestilo, v katerem me bodo seznanili, da to lahko naredim, če sem pripravljen za to tudi nekaj plačati. In če ne bom, pač vsebina ne bo objavljena, posledično tudi ne bo kršena avtorska ali sorodna pravica.
Na področju uporabe novinarskih vsebin (11. člen), naj bi direktiva pomenila spremembo predvsem na področju delovanja agregatorjev novičk. To je na primer portal Google News, kjer so objavljeni članki, ki so sicer avtorsko delo nekega pisca, novinarja, ki je to vsebino zapisal za določeno novinarsko hišo. Direktiva naj bi nalagala ureditev odnosa med (v tem primeru) Google News in pa novinarsko hišo. Odnos bi urejal tako lastniški kot finančni del (slednjega uredba ne določa). Vzporedne raziskave so namreč pokazala, da 50-65% uporabnikov spleta ostaja na agregirani strani in ne izvede obiska »matične« spletne strani. S tem ocenjujejo, da se vrednost spletnih strani novičarski hiš in s tem potencial za njihovo oglaševanje ni na nivoju, kot bi si ga dejansko zaslužil.
Kaj dejansko pomeni uredba?
Trenutno še nič. Zelena luč je prižgana za nadaljevanje projekta priprave in obravnave direktive v parlamentu EU. Potem pride še delovna različica, branje, popravki, končna različica, čas do nastopa veljave, čas, v katerem morajo države članice sprejeti lastno zakonodajo… Izglasovano je torej le sprejetje predloga direktive. Panika torej še ne nastopa, spremembe pa zagotovo bodo prisotne. Pozitiven vidik uredbe bi bil zagotovo ureditev spoštovanja avtorskih pravic za osebe, ki jim to predstavlja vir zaslužka. Negativen vidik pa da mogoče takšna direktiva pričenja postavljati temelje za neko novo obdobje spleta, kjer bodo vsebine, ki so danes prosto dostopne, postale plačljive. Ponudniki zagotovo ne bodo »častili« vsebin.
Kaj to pomeni za Slovenijo?
To, da bo potrebno pripraviti po morebitnem sprejetju direktive nov zakon. Mogoče pa se bodo pisci postavili na kreativno stran in upali določiti najvišjo nadomestila, ki jo lahko avtor pridobi ob objavi vsebine na spletnih sistemih. Mogoče pa se bodo potem YouTube in ostali selili v Slovenijo. Mogoče bodo potem davščine zadoščale za lagodno življenje vseh državljanov Republike Slovenije. Mogoče bodo potem Švicarji rekli, da bi želeli biti Slovenci.
