Zakaj se ljudje potapljajo?
Ker jim je všeč. Všeč jim je občutek svobode, všeč jim je združenost z naravo. Všeč jim je, da jih nihče ne nadzira in da lahko sami plavajo tam, kjer jim ustreza in na način, ki se jim zdi primeren. Enako kot na spletu.
No, spletno potapljanje je postalo popularno s shemo, ki prikazuje ledeno goro, katere vrh je nad gladino, večji del ledene gore pa je pod njo. Gre za shemo, ki ponazarja porazdelitev podatkov, ki se nahajajo v spletu – vrh so podatki, ki so dostopni vsem uporabnikom spleta, ostalo pa je tako imenovani deep oziroma dark web.
Vse skupaj je tako mračnjaško, da je že zato privlačno.
Že ime samo namiguje, da se bodo v tem obsegu dogajale stvari, ki mejijo na znanstveno fantastiko, čudaštvo, da gre za zlobnega brata že tako sprevrženega, podatkovno prenatrpanega in večkrat moralno spornega starejšega brata, ki ga dobro poznamo in ga imamo radi – našega internetkota. Mogoče se vse skupaj bere nekoliko čudno in strašljivo – vendar je vse skupaj še kako resnično.
Večina ljudi, ki jim elektronske tehnologije niso tuje, je že slišala za »dark web«, kjub temu pa ne vedo, kaj točno bi naj predstavljal. Veliko tehničnih zanesenjakov lahko hitro postreže z določenimi podatki in specifikacijami, ki ga okarakterizirajo vsaj v tehničnem smislu. O uporabnem vidiku pa molčijo.
Dark web je del deep weba.
To je glavna definicija, ki vam je razjasnila vse… No – veliko ljudi misli, da gre za eno in isto stvar, ki pač ima dve imeni, da izgleda še bolj grozno, kot pa je v resnici. Pa dajmo spoznati tole temačno grozo.
Deeb web pravzaprav predstavlja nabor spletnih strani, ki jih standardni spletni brskalniki (Yahoo, Google, Altavista, Najdi.si,…) ne najdejo. Tem spletnim stranem bi lahko rekli tudi sirote ali pa nebogljenčki, pa bi vse skupaj izgledalo in dajalo veliko bolj prikupen občutek. Gre torej za, v večini primerov poštene, nedolžne spletne strani, ki še niso bile kategorizirane ali pa opažene s strani spletnih brskalnikov. Podobno kot tista blondinka, ki dela na plačilnem prometu in ima vedno oblečene zelene hlače. Ne veš, katera? No – to je deep web, že štekaš.
Dark web pa je nekoliko drugačen. Predstavlja nabor spletnih strani, do katerih dostop z uporabo standardnega brskalnika (Chrome, Internet Explorer, Safari, Mozilla…) ni možen. Te strani obstajajo samo na temnih spletiščih in za dostop do njih je potrebno imeti posebna orodja. Podobna situacija kot servisiranje Moto Guzzija – vsak “šrauf” kot da ima nek svoj zamorjen karakter. Posebna orodja, torej. Obstaja možnost, da ste za ta orodja že slišali, ker pa ravno tako obstaja možnost, da še niste, vam bom povedal – ta del omrežja temelji na peer-2-peer arhitekturi, najpogosteje pa se mu reče Tor, I2P ali Freenet.
Kaj je peer-2-peer?
Klasično internetno omrežje je sestavljeno iz strežnika in klienta – po domače serverja in našega gepla. Kaj vse je med njima, je omrežna oprema, jasno pa se ve – podatki izvirajo iz strežnika, preko mreže pridejo do nas in mi bulimo vanje.
No, peer-2-peer pa predstavlja nekaj takšnega, da ima vsak računalnik del podatkov in omogoča prenose za več ostalih računalnikov. Podobno kot zlaganje drv, kjer se polena mečejo od enega do drugega, pa potem v klet in v peč. No, če bi imeli namesto ene »človeške verige« teh verig več in bi si polena podajali tudi medsebojno, bi bilo to nekaj takšnega kot peer-2-peer. No, če bi drva pomagal zlagati Metod T., bi letelo še kaj drugega proti peči kot samo polena…
Kaj je dark web?
Je del deep weba. V njem živijo spletne strani, ki jih najpogostejči brskalniki ne najdejo. Tu živijo spletne strani, do katerih ne moremo dostopati preko klasičnih pregledovalnikov spletnih strani. Strani so shranjene kot del omrežja, ki se imenuje darknet.
Dark web je bil deležen velike medijske pozornosti (in je je še vedno), predvsem zaradi nelegalnih aktivnosti, ki se izvajajo v tem delu spleta. Glede na to, kako je ta del omrežja skrit, je skorajda logično, da bi se v njem lahko izvajale tudi nelegalne aktivnosti. Sama konfiguracija dark weba je narejena na način, da zagotavlja skoraj povsem anonimno uporabo brskanja, ki ji je skoraj nemogoče slediti. In ko govorimo o sledenju, govorimo o sledenju, ki ga izvajajo države in njihove agencije ter ostale službe.
Način konfiguracije in delovanja je določen tako, da agencije, ki iščejo kriminalne vsebine in aktivnosti, pravzaprav ne morejo ugotoviti, kjer so te vsebine dejansko shranjene in kdo jih uporablja. Ravno zaradi tega so se na tem delu omrežja pričele pojavljati spletne strani, kjer je v obliki spletne nakupovalne trgovine možno kupiti in naročiti različne droge, najeti hackerja, delavca/delavko, ki vam bo ponudil/a in izvedla različne usluge povezane s področjem vašega spolnega življenja.
No… dark web seveda privablja tudi drugačne ljudi. Vsi, ki iščejo vsebine po darkwebu, niso kriminalci oziroma nimajo kriminalnega interesa. Ne glede na to, da veliko strani na dark webu vključuje kriminalne vsebine, ta vsebuje tudi svetlo stran. Popolna anonimnost in možnost prostega in svobodnega izražanja omogočata uporabo osebam, katerim je pravica svobodnega izražanja kratena. Mogoče obstajajo celo sistematične omejitve nekaterih držav, ki ne želijo, da njihovi državljani poročajo o načinih življenja v teh državah, mogoče lahko na takšnih portalih objavljajo fotografije in pričevanja o tem, kaj se v določenih režimih dogaja. Mogoče pa dejansko dark web predstavlja zadnjo pravo podporno točko demokracije. Ali pa anarhije.
No, potem pa je tu še skupina uporabnikov, ki jim lahko rečemo kar firbci. To so neke vrste »cyber tete Minke«, ki jih pač zanima marsikaj in želijo mogoče preveriti, koliko je kila trave in če dostavljajo tudi v Trbovlje ali pa koliko denarja bi bilo potrebnega, da bi se znebila moževega smrčanja…
Ali je vredno pogledati na drugo stran?
Težko je odgovoriti. Vse skupaj je zelo odvisno od tega, kaj posameznika zanima. Večina povprečnih uporabnikov ne bo ravno našla kakšnih posebej privlačnih vsebin. Problem je tudi iskanje vsebin, ker tam pač ne obstaja Google, ki za nas najde vse in nam usmerja možgane – bi bilo malo hecno, če bi obstajal, glede na to, da sistem temelji na tem, da ne obstaja…
Seveda obstajajo tudi dark web brskalniki, je pa zelo omejen nabor zadetkov iskanja.
Če se boste odločili za malo popoldanskega poskakovanja po temni strani interneta, je dobro, da se zavedate, da se podajate v področja, kjer živi tudi veliko hackerjev, ki čakajo na tete Minke, da jih pregovorijo ali pa prepričajo, da je potrebno določene strani pa res pogledati ali pa se na njih prijaviti. Če se vam zadnji stavek ne zdi prav nič sumljiv, preberite kaj več o pojmih »phishing« ali »kraja identitete«.
Kako je s tem v poslovnih okoljih?
Za dostop v temno stran spleta je potrebno imeti nameščeno posebno programsko opremo, katere uporaba ni skladna z varnostnimi nastavitami informacijskega sistema , kjer imajo v IT osebju vsaj kanček razuma. Vseeno pa je prav, da veste, da je tudi to del spleta. Glede kolčine podatkov – predstavlja deep web večinski podatkovni delež.
Dobro pa je vedeti tudi nekaj drugega. Vem, kje se na spletu vzpostavi stik z ultimativnim motivatorjem, če se ne vrnete delat. 🙂
